Slavica Biderman

Imela sem srečo, »kupili« so me v najbolj ustvarjalni družini. Oče – virtuoz v lesni stroki, je bil mojster za vse. Izdeloval je igrače, čisto pravo leseno kolo – bicikl, pa omare, okna, vrata….in sode za vino. Odkar pomnim zase, sem bila asistent v njegovi delavnici.

Po mami sem povzela odnos do estetike in mode. Še danes, po toliko letih se natančno spominjam vseh lepih oblekic in lakastih čevljev…. in nedeljskih maš, ko sem miselno živela v kipih svetnikov in angelov, ter občudovala slike po stenah naše cerkve.

Hvala staršema za čudovito otroštvo v prelepi hiši, kjer sem imela priložnost graditi in oblikovati pozitiven odnos do življenja in bodočega poklica. Hvala za uspešno »lobiranje« ko sem hotela živ model – sestrico – za moja prva ustvarjanja. Sorry, Mojček za tvoje bolečine, ko smo iz tvojega malega telesca drgnili tedanje poslikave – sodobno rečeno tetovaže -narisane kar s kemičnim svinčnikom… Sorry za premajhne oblekice narejene »specialno zate«, ki sem jih neuspešno vlekla nate…

In hvala za pravo usmeritev, ki je lahko bila le Šola za oblikovanje. Pa vztrajnost, ustvarjalnost, kreativnost in pogum. Mnogo izpopolnjevanj na področju slikarstva, ikonopisja, retorike in Feng – shuija. Duhovna univerza pa je v moje življenje vnesla kup novih vrednot. In dilem!

Ustvarjam od otroštva . Vse živo. Naredim omaro po meri. Brezhibno ustvarim najlepšo plesno obleko z bleščečo, unikatno poslikavo. Narišem portret, akt, drevo ali sanja mačka… narišem portret, napišem sonet. Ali dramo…