Ravnovesje na visokih petkah naslovnica“Ravnovesje na visokih petkah”

in podnaslovom:

Ko se osebne petke višajo, se nižajo petke na ženskih čevljih, da lažje ubežimo demenci.

Knjiga skozi francosko – slovensko zgodbo na preprost in zabaven način prikazuje različne aktivnosti in miselne spretnosti za vzpodbujanje, aktiviranje in krepitev naših možganskih celic, da nas bodo zanesljivo obvarovale te zelo neprijazne bolezni, ki dvakrat bolj kot moške, prizadene prav ženske!

Učinkovitega zdravila žal še ni!

Ampak bodimo končno toliko odrasli in toliko modri in raje že danes, bolj kot čudežni tabletki, zaupajmo sebi, ter maksimalno poskrbimo za svoje dobro počutje in zdravje.

Kot mnogo stvari v življenju, lahko tudi tukaj največ storimo sami.

Če se ob tem še zabavamo toliko bolje!

Po vsebini knjige bodo zasnovane tudi praktične delavnice iz mojega dolgoletnega umetniškega ustvarjanja, likovnega, literarnega in praktično-ustvarjalnega področja. 

PREDGOVOR

Včasih se zdi, da se prebujamo celo življenje. Morda iz pozabe sna, v katerega nas je, nekega poletnega popoldneva, morda kot otroka, mehko zazibala Brahmsova uspavanka.

A “knjigaslikaplesvonjava” Slavice Biderman je pripoved o prebujanju iz drugačnega sna in drugačne pozabe; tiste, v katerega človeka zaziba počasno ugašanje možganskih celic, tiste, ki jo z medicinskim izrazom imenujemo demenca. Počasi ugaša spomin, pozornost, volja – vemo pa, da najdlje ostaja čustveno. Morda je ravno v tem negovanju čustvenega, otroškega in optimističnega (joi-de-vivre) – preprosta lepota in globoka človečnost pričujočega dela, ki skozi humor in refleksijo odraža izkušnjo negovalnega oddelka za stanovalce z demenco, v petem nadstropju velike hiše knežjega mesta ob Savinji.

To delo je tudi terapevtski priročnik in recept, ki ga je napisalo življenje, ravno tako kot članek o zdravilih ali recept za tablete, ki ga sam, kot zdravnik že desetletja predpisujem nekaterim bolnikom z demenco.

Na tem receptu je zapisan rožmarin (za “molitev, ljubezen in spomin”, tako pravi Ofelija v Hamletu) … je Proustovski vonj po domači kavi … pa spomin na šestdeset vrtnic (kako so bile lepe, kako so dišale!)… in zelen Lakostov krokodil na polo srajci… dotik žitnega klasa, pa cvetoče običajne zelene trave, pa cveta detelje, skoraj ovelega rdečega maka…

Da, tudi o slovesu in bolečini ob slovesu, ostri, neprizanesljivi, se je zapisalo Slavici Biderman, predvsem v obliki poezije. A tudi ta del ima jasno sporočilo – iz take izkušnje je moč vznikniti kot metulj, močnejši, bolj sočuten in bolj pomirjen z usodo človeka.

Čestitam za res lepo in humano delo. V oporo bo mnogim ljudem.

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek, dr. med., nevrolog,
Nevrološka klinika Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, profesor Katedre za nevrologijo, Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

UVOD

V pričujoči knjigi preko lahkotnih zgodb podajam ustvarjalne aktivnosti, ki sem jih uspešno izvajala z mnogimi starejšimi ljudmi v Sloveniji in v Franciji. Navkljub resnosti teme, kako s preventivo preprečiti, ali za nekaj let vsaj odriniti demenco, so prigode predvsem zabavne. Veselje, zaupanje in varnost, so zelo dobrodošle obrambe pred demenco! Zgodbe vsebujejo različna orodja, ki lahko postanejo tudi vaša, če želite ohraniti sebe, dober spomin in svoje človeško dostojanstvo.
Brez neprijazne demence!
Za vse to smo – in naj bi bili – v največji meri odgovorni sami.
Žal, ali na srečo!
V dnevnem prostoru bivanjske skupnosti »Trde buče« v Franciji na steni visi zelo velik napis:

Človeško dostojanstvo je hrbtenica našega naroda.

Po večletnem sodelovanju z Andragoškim centrom Slovenije na področju neformalnega izobraževanja, sem svoje dolgoletno umetniško ustvarjanje izoblikovala v programe, ki so se pokazali kot primeri zelo dobrih praks.
V dobi računalništva, ko je način življenja na mnogih področjih le še klikanje in pritiskanje na razne »iskalce«, ki nam v trenutku postrežejo z odgovorom, je naše razmišljanje mnogokrat zmanjšano na minimum. Mnogi od nas smo že slišali stari rek, ki pravi – kakor pridobljeno tako izgubljeno. Žal je tako tudi tukaj, kar potrjujejo mnoge raziskave. Vsekakor je »klik« mnogokrat zelo dobrodošel dodatek, a še vedno je potrebno tisto klasično učenje in pomnjenje, ki razgiba naše možganske celice. Posebno še za otroke in mladino, ko morajo možgani razviti še cel spekter veščin: predvsem soočanje z realnim svetom, ne zgolj z virtualnim; urjenje socialnih spretnosti, druženje v živo, razvijanje čutnih zaznav, empatijo, orientacijo v prostoru.
Potrebno je torej ravnovesje na vseh področjih. Vsaj približno!
Ko izgubimo ravnovesje, izgubimo tudi moč, življenjsko moč.
Nobena skrajnost ni dobra, niti tista v »naj, naj« pomenu – niti tista negativna.
To dejstvo potrjuje prizor iz filma »Mali Buda.«
Po mirni reki pluje čoln z učiteljem in učencem. Učitelj mu razlaga pomen uglasitve strun rekoč:
»Če struno preveč priviješ, bo počila.«
»Če jo priviješ premalo, ne bo dala pravega zvoka!«
»Pravilno je torej – ravno prav, nekje na sredini.«
Od tod tako imenovana Budova srednja pot.
Buda, ki je meditiral na obrežju reke, odločen živeti samo duhovno življenje, je ob slišanem doživel razsvetljenje: pomembno je oboje – pomembno je ravnovesje med materialnim in duhovnim svetom!
Za dobro ravnovesje najbolje poskrbi miselna aktivnost, gibanje in ustvarjalnost. In seveda zdrav način življenja!
Vsaka aktivnost nas premakne iz mrtve točke. Umetniško ustvarjanje pa v vsakem obdobju življenja zapolni naše čustvene praznine in uravnovesi naše življenje.
Lahko bi rekli, da je ustvarjanje hrana za dušo.

Ustvarjanje nam daje nove vzpodbude, daje nam prepotrebno zaupanje vase in potrditev lastne osebnosti.
Na vseh področjih življenja

0 comments

XHTML: You can use these tags: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>